»Tema tega besedila, ki nas s svojo strukturo vrtiljaka, z nihanjem med spominom in sedanjostjo, med gledališčem in življenjem, hkrati očara, včasih pa v tem hermetičnem vrtincu namenoma pusti nemočne in izgubljene, je pogled evropskega, sodobnega človeka na polpreteklo zgodovino na Balkanu oziroma širše – je pogled na vojne v svetu in na 'tretji svet', na vse, kar je zunaj pogleda in dosega, pri tem se razkrivata v bistvu nehotena, a globoka indiferentnost do teh tem in hkrati hipokrizija, ki obstaja, ko se samo neuspešno trudi, da bi mu bilo res mar, to skrb pa prodaja kot umetnost ali kot humanitarnost, ki v resnici ne seže dlje kot do ambicije samoočiščenja ali družbene samorealizacije. Vse to nas ponovno vodi do vprašanja, kaj lahko v tako imenovanem času po koncu zgodovine sploh še naredimo.«
»Navdihovali smo se pri Kafkovem romanu Proces kakor tudi že v lanskem Prometeju. Tokrat se nismo ukvarjali s samim dejanjem kraje ognja bogovom, ampak s posledicami tega dejanja, pozitivnimi in negativnimi, v tretjem delu konkretno s krivdo, ki jo nosi Prometej, ki smo ga kot arhaičnega junaka vzporejali z Josefom K., ki je tipično moderen junak.«
»Avtor tako težko temo, kot je povojni razkol Slovencev, obravnava na izviren in humoren način. Dialog dramskih oseb temelji na skoraj bibličnem ponavljanju besed, besednih igrah, sarkazmu, cinizmu in ironiji.«
»Tema, ki smo jo izluščili iz besedila in na katero je Petrov dal največji poudarek, je, kaj se zgodi s človekom, ko živi v odsotnosti ljubezni. V tej luči smo raziskovali vse štiri osebe.«
»Besedili Marguerite Duras in Oscarja Wilda sta žanrsko precej različni, na globinski ravni pa govorita o istem – o harmoniji ženskega in moškega principa tako na ravni posameznika kot para in v družbi.«